Konec nekega obdobja je vselej obarvan s pričakovanjem novega – neznanega, pa vendar … Še nikoli ni bilo pričakovanje tako negotovo, kot ga je svetu in ljudem naplavilo obdobje, ki se poslavlja. Vsaj upam, da se poslavlja. Kajti ujeti v strahu, negotovosti in potrebi ter želji po bližini sočloveka upamo verjeti v očiščenje vsega, kar nas omejuje, ne zgolj v mislih, pač pa tudi fizično. Navsezadnje smo v tem letu vendarle spoznali preprostost življenja, ki se zrcali po največji potrebi – bližini naših dragih. Ki bodo z nami, ko nam je lepo in tudi ter predvsem tedaj, ko imamo težave, ko ne zmoremo sami. Letos je zagotovo na preizkušnji solidarnost, človečnost, ponižnost in hvaležnost. Vse tisto, ker je zgodovina že potrdila, pa smo se odmaknili od nje.
December je čaroben čas, ko se uresničuje nemogoče, ko se v naših srcih prižgejo iskrice in delimo našo srečo. A pri nas, ki se ukvarjamo s pomočjo šibkejšim, je december čas, ko vidimo zares hude stiske otrok in družin, ki sami ne zmorejo. Ko še bolj začutimo potiskanje že tako prikrajšanih na rob in stran od luči.
Tudi letošnji december ni bil nič drugačen. Če epidemija koronavirusa ne prizanaša nikomur, je še posebej kruta do tistih, ki se težko preživljajo. Epidemija koronavirusa je krutost revščine in pomanjkanja predstavila še marsikateri družini, ki je pred tem živela srečno in samozadostno. Posegla je v domove, ki so bili še lansko zimo topli in v katerih je dišalo po prazničnih dobrotah. V Verigi dobrih ljudi se vsakodnevno srečujemo s starši, ki ne vidijo izhoda, ki potrebujejo podporo za težko pot iz revščine, ki potrebujejo moč, pogum, znanje in upanje. V programu Botrstvo v Sloveniji pa z otroki, ki so zaradi revščine prikrajšani, izključeni in spregledani.
A življenje družin se ne konča decembra – tudi januarja, februarja … in vse ostale mesece v letu se soočajo z enakimi stiskami. In vse mesece v letu potrebujejo podporo in pomoč. Pa ne le pomoči posameznikov. Nujna je odločitev, kako solidarno, spoštljivo in vključevalno državo si želimo. Kajti že od osamosvojitve Slovenije naprej ugotavljamo, da se socialni, šolski in zdravstveni sistem šibi, da izgublja osnovno funkcijo – omogočanje enakovrednih možnosti za vse člane naše družbe.
S pogledom stran dopuščamo, da država na cedilu pušča najšibkejše, najranljivejše, tudi otroke in tiste, ki so v preteklih desetletjih skrbeli za skupni blagor. Zato vsem, s katerimi se srečam, polagam na srce: bodimo spoštljivi, pravični, strpni, solidarni. Ustvarjajmo in terjajmo tudi takšno družbo. Pomagajmo ustvarjati boljše pogoje za najbolj prikrajšane in pomagajmo omogočati boljšo prihodnost za vse nas.
Brez vas, vseh, ki ste prispevali dobro misel, sredstva, dobro besedo, hrano in druge materialne dobrine, majhne pozornosti, svoj čas ali na kakršen koli drug način prispevali – brez vas ne bi bilo upanja. Brez vas družinam ne bi mogli pomagati preživeti pa tudi ne olajšati tega napornega leta. Brez vas bi marsikatera družina ostala v breznu revščine. Iskreno hvaležni smo vam, ker svojo dobroto delite, s tem pa množite srečo.
Če je božični čas res čas čudežev – če je vse, kar govorijo o njem zgodbe, potem si želim, da zasijejo zvezde sreče za vse otroke in družine, ki jim življenje nalaga prepreke. Želim si, da se prižgejo iskrice v srcih vseh nas. In upam, da nas bo v novem letu združevalo prizadevanje po solidarni, povezani, prijazni, spoštljivi družbi, ki vsakomur omogoča dostojno življenje. Ki ne ločuje, ponižuje ali izključuje.
Želim si, da bi bilo prihodnje leto čarobno za vse.
